Socialni razvoj v mladostništvu

V socialnih stikih mladostniki pridobivajo nova socialna spoznanja in spretnosti, preizkušajo različne vloge, opredeljujejo svoje življenjske cilje, prepričanja, vrednote in tako oblikujejo tudi svojo identiteto

Moralni razvoj

Tudi moralni razvoj je postopen in poteka skoti tri stadije:

  • prekonvencionalni stadij (zgodnji stadij otroka, otrok se drži pravil zaradi strahu pred kaznijo in verjame, da je moralno tisto kar vodi k osebni koristi)
  • konvencionalni stadij (doseže ga večina adolescentov, usmerjeni so v skladne medosebne odnose ter k zakonitosti in redu)
  • postkonvencionalni stadij  (ugotovijo kaj je prav in kaj napak iz univerzalnega zornega kota, v njihovem mišljenju se pojavi kritičen odnos do pravil.)

 

Napredovanje v moralnem razvoju je odvisno od številnih dejavnikov. Eden najpomembnejši je izobrazba in inteligenca, pomemben pa je tudi vpliv družine.

Moralna zaznava in presoja vplivata na naše vedenje, moralna vprašanja pa so del našega vsakdana. Skupaj z moralnim razvojem se razvija tudi identiteta.

Odnos z vrstniki 

Mladostniki se s svojimi vrstniki zbirajo v skupine glede na različne skupne interese (sošolci, soigralci, prijatelji v okolišu, mopedisti, rolkarji, plesalke itd.). Posamezen mladostnik hkrati pripada več skupinam. Mladostnik se na vrstniško skupino čustveno naveže, saj v njej zadovoljuje veliko svojih potreb ter se z njo enači.

Ker skupaj preživijo veliko časa, posameznik v skupini pridobi tudi veliko novih izkušenj, predvsem glede odnosov med ljudmi. Razvije se boljši občutek za sodelovanje, vodenje, prilagajanje, pogajanje, zavzemanje za svoje interese…

Pridobi pa tudi ogromno novih vrednot, stališč in prepričanj in se tako začenja obnašati po nekih novih normah.

V skupinah vrstnikov se mladostnik preizkusi tudi v različnih vlogah (prijatelj, sodelavec, nasprotnik, vodja, ljubimec, opazovalec) in jih počasi vedno bolj samozavestno prevzema. To eksperimentiranje, je eden izmed načinov oblikovanja identitete. Med vrstniki mladostnik dobi tudi občutek varnosti, bližine in enakopravnosti.


Vrstniške skupine

V obdobju mladostništva se značilnosti socialnih odnosov v vrstniških skupinah in funkcije teh skupin spremenijo, spreminjajo se tudi s starostjo mladostnikov. Vrstniške skupine v mladostništvu so bolj trajne, čustveno povezane in niso omejene na soseščine, pripadnost razredu ali interesni dejavnosti kot se to dogaja v otroštvu.

Sprejetost mladostnikov v skupini

Priljubljeni so tisti, ki jih veliko vrstnikov izbira in razvrsti kot zaželene, so bolj sociabilni, prijateljski in sodelovalni v primerjavi z ostalimi skupinami. Pogosto so del višjega ekonomskega razreda. Uspešni so pri reševanju socialnih problemov in se lažje vključujejo v družbo.

Zavrnjeni so tisti, ki jih širši krog vrstnikov ne mara. Te so bolj uporni in kritični do vrstnikov, večkrat pretirano živahni in pogosto izražajo različne oblike agresivnosti. Počutijo se bolj osamljene, v primerjavi z drugimi  skupinami. Vseeno pa so deležni več socialne podpore in imajo več prijateljev kot prezrti posamezniki

Kontroverzni posamezniki so med nekaterimi vrstniki zaželeni (občudovanje) med drugimi pa ne (ker se jih bojijo). So dokaj agresivni in z agresivnostjo dosegajo svoj položaj v družbi.

Prezrti posamezniki so zelo redko izbrani kot zaželeni ali nezaželeni, so bolj socialno zadržani in so pogosto odmaknjeni od skupine. Pri socialnih stikih so previdni in plašni in imajo neugodno mnenje o sebi.

Povprečni posamezniki so v glavnem sprejeti, a ne dosegajo izjemnih rezultatov pri izbiri in razvrščanju.


Konformnost

V vrstniških skupinah se pojavlja vrstniški pritisk in vrstniška konformnost, kot posledica tega pritiska se pojavi težja prilagoditev svojih mnenj, stališč, dejanj itd. Konformnost je najvišja v zgodnjem in srednjem mladostništvu, nato upade. Več konformnosti izražajo mladostniki z nizkim samospoštovanjem. Pojavlja se tudi antikonformnost, kar pomeni navidezna neodvisnost. Na področju vedenjskih vzorcev se mladostnik bolj konformira vrstnikom, na področju pomembnih odločitev pa se bolj zanaša na nasvete staršev.

Romantična razmerja

Romantična razmerja so pomemben del mladostnikovega socialnega sveta in prispevajo k razvoju intimnosti in identitete. Z začetkom pubertete začnejo mladostniki komunicirati s predstavniki nasprotnega spola. Romantična razmerja postajajo skozi mladostništvo bolj intenzivna in intimna; mladostniki več časa preživijo s partnerjem kot starši, sorojenci ali prijatelji. Odnosi s starši in vrstniki lahko vplivajo na kakovost romantičnega razmerja

Faze partnerskega odnos v mladostništva :

  • Spolno prebujanje in eksperimentiranje
  • Prakticiranje
  • Sprejetje spolne vloge
  • Razvoj stalnega ljubezenskega objekta


Egocentrizem v mladostništvu

S prehodom na formalno-logično stopnjo mišljenja se oblikuje nova stopnja egocentrizma, za katerega je značilno nezadostno razlikovanje med lastnim mišljenjem in mišljenjem drugih. Pojavi se kakovosten drugačen niz nerealnih predstav o svetu, ki se pretirano osredotoča na posamezen vidik realnosti in razmeroma zanemarja vse druge. Najbolj značilen je za zgodnje mladostništvo in se izraža v dveh oblikah.

  •  Namišljeno občinstvo (zmotna predstava o tem, da te drugi opazujejo, o tebi razmišljajo ipd. ; predstavlja si da je v središču pozornosti čeprav ni)
  •  Osebna zgodba (niz nerealnih  predstav o sebi, ki se odražajo v zmotnem pojmovanju sebe kot superiornega, edinstvenega in neranljivega).



Odnos mladostnikov do družine in staršev

Ena od pomembnih razvojnih nalog v mladostništvu je osamosvajanje od staršev, oblikovanje intimnih odnosov z vrstniki (npr. vzajemna in trajna prijateljstva, partnerske zveze).  V kontekstu mladostnikovega osamosvajanja, oblikovanja identitete, razvoja vzajemnih in stabilnih odnosov z vrstniki ter postopnega sprejemanja in preizkušanje različnih odraslih vlog odnosi med mladostniki in starši postajajo vse manj strukturirani v primerjavi s tistimi iz otroštva.

Mladostniki preživijo s starši manj prostega časa kot otroci, njihove skupne prostočasne dejavnosti so pogosto omejene predvsem z nakupi, gledanjem televizije, socialnimi obveznostmi in potovanji (Zupančič in Svetina, 1995-2002). Tudi način izražanja avtoriteta staršev med interakcijo z mladostnikom se v primerjavi z otroštvom spremeni. Avtoriteta  staršev postaja vse bolj vezana na posebna področja mladostnikovega življenja, mladostnikova komunikacija s starši je vse bolj selektivna, večina staršev pa vse bolj spoštuje mladostnikovo težnjo po zasebnosti. Mladostniki povedo staršem samo izbrane informacije, vendar še  te v izbranem času. Mladostniki se s starši pogovarjajo o šoli, vedenjskih normah, različnih življenjskih nazorih, načelih in vrednotah, ter o družinskih problemih. Redko se pogovarjajo z njimi o npr. uživanju drog alkohola in spolnosti.



Osamosvajanje od staršev

Mladostnikovo osamosvajanje od staršev naj bi potekalo v štirih fazah kot jih opredeljuje model sekundarne individualizacije. V prvi fazi prihaja do ostre diferenciacije od staršev (v poznem otroštvu in zgodnjem mladostništvu), v drugi mladostnik prakticira samostojnost (zgodnje mladostništvo), v tretji se ponovno približuje (srednje mladostništvo), v zadnji pa se med mladostnikom in starši odnosi ustalijo-kakovostno se preoblikujejo (pozno mladostništvo) tako, da si mladostnik pridobi razmeroma enakopravne odnose s starši, od njiju je hkrati neodvisen in z njima zmerno čustveno povezan.

Osamosvajanje mladostnikov poteka na različnih področjih, najprej na vedenjskem (mladostnik začne uveljavljati lastne vzorce vedenja, podobne vrstniškim), čustvenem (upad močne potrebe po potrditvi, psihološki bližini in čustveni opori staršev) in nato na vrednotenjskem (oblikovanje stališč, prepričanj, sistem vrednot, ki je relativno neodvisen od vrstniškega ) in ekonomskem področju.


Vzgojni vzorci


Avtoritarna vzgoja:

Gre predvsem za skrb staršev bolj zase kot za otroke. Ključna beseda je NE. Veliko je tudi prepovedi, saj starši stalno postavljajo norme in izražajo svojo pozicijo moči. Otrokove potrebe se navadno ne upoštevajo. Taki otroci pretirano spoštujejo druge ljudi in odgovarjajo na zahteve drugih. Huda posledica je lahko odvisnost otrok, ki se ne znajo postaviti zase, so brez notranjih meja, imajo velike zahteve do sebe, so prestrašeni, ne sigurni in introvertirani. Taki otroci razvijejo slabe socialne sposobnosti v odnosu do vrstnikov. Skušajo se izogibati odnosom, niso spontani in so bolj površinsko usmerjeni do pozitivnega in negativnega vedenja.


Permisivna vzgoja:

Pri tej vzgoji je ključna beseda DA, saj je vse dovoljeno in so tako starši sužnji svojega otroka. Ker je otroku vse dopuščeno  prevzame vodenje, starši pa se pri tem ne vmešavajo in mu popuščajo, ker tako ustvarjajo na videz demokratično vzdušje. Otrok je brez omejitev, sam je za vse »odgovoren«, starši mu ne postavljajo nobenih zahtev. Zelo veliko je pojasnjevanja brez pravih tehtnih argumentov. Taki otroci pogosto nimajo občutka do meja drugih (posledica so agresija, kriminal in droga) in celo do sebe (posledica je žal lahko tudi samomor).


Demokratična vzgoja:

Otrok je enakopraven član družine in ne njen center. Starši vodijo otroke s svojo avtoriteto. Občutljivi so na potrebe in želje svojih otrok. Starši in otroci se pogajajo in otroke spodbujajo k lastnim odločitvam. Zelo pomemben je dober odnos, starši morajo biti vzgled za identifikacijo. Tovrsten otrok se razvije v samostojno in odgovorno osebnost, ki se zna pogajati in je discipliniran. V adolescenci ta disciplina preraste v samodisciplino. Otrok sam prevzema odgovornost za svoja dejanja, meje in okvirji so prisotni in fleksibilni.


Vzgojna brezbrižnost:

Predstavlja starše, ki ignorirajo otroke, so indiferentni do njih in jih ne vključujejo v družinsko življenje. Za otroke slabo skrbijo in jih zanemarjajo V takih družinah je pogosta spolna zloraba otrok, pogosto je tudi kriminalno vedenje pri otrocih.


Konflikti med mladostniki in starši

Mladostnik od drugod prinaša nove načine življenja, mišljenja ter nove vrednote. In že to povzroča različne konflikte v družini in vzpostavlja drugačna razmerja med starši in mladostnikom. Pomembno je, da starši (pa tudi druge odrasle osebe) to opazijo in da mu postopoma dopuščajo vse večjo samostojnost in mu dajejo pravico do lastnih prepričanj in drugačnega vrednostnega sistema ter da sprejmejo navezanost na ljudi izven ožjega družinskega kroga.

Mladi postajajo tudi vse bolj kritični do sveta okoli sebe in zato starši v njegovih očeh niso več trdni in popolni, ampak imajo dobre in slabe strani. Adolescenca je primeren čas za to, da starši prenesejo vrednote, v katere verjamejo, na svoje otroke. Slabo je predvsem, če je med moralnimi načeli in vrednotami, za katere se zavzemajo in njihovim vedenjem, neskladnost. Od tod izvira uporništvo mladih, saj jim starši torej prepovedujejo to kar sami počnejo, oziroma so hipokritični.

Konflikti s starši imajo včasih lahko zelo hude posledice. Mladostnik lahko postane napadalen, lahko se zgodi, da zbeži od doma ali celo pusti šolo in podobno. Dekleta se nagibajo predvsem k pasivnim oblikam odpora, kot so solze, jezljiva obtoževanja in drugi izbruhi.

Mladostnike po navadi ti konflikti prizadenejo in jih zato v mnogih primerih skušajo izboljšati. V ta namen tudi starše z najboljšim namenom kritizirajo.

Resen in nevaren konflikt med starši in mladostniki sploh ni nujen, četudi pride kdaj do kaj resnejšega nikdar ne popustijo vezi medsebojnega spoštovanja in ljubezni.