Pot kot prispodoba duše

Korak za korakom
tlak za tlakom.

Pot nastajajoča,
pot spremenljiva,
smer zavajajoča,
težko opisljiva.

Ko čevelj travo pohodi,
vsakič bolj zavira njeno rast.
Pelje življenje nas v tujo past,
včasih zahteva, hodi po vodi!

Ko čevelj travo pohodi,
vsakič bolj zavira njeno rast.
Pelje življenje nas v tujo past,
pogosto zahteva: hodi po vodi!

 Kot se trava na poti zaraste,
če se nova pot kje odpre,
tako tudi duša odraste,
če je le volja ne zatre.

Razlaga:
Po dolgem času je mojo skoraj vsakdanje prehojeno pot prekrila na novo obdelana njiva kjer bodo v prihodnosti rasli šparglji. Tako je začela nastajati nova pot ob njivi. Nisem pričakoval, da bo v roku enega tedna postala tako prehodna. Kar pomeni, da po tej poti hodi kar precej veliko ljudi. Danes ta pot izgleda, kot da bi bila že od zmeraj tu. In sem razmišljal kako je podobno pri človeku…

Tako kot s hojo po travi postavljamo pot, tako tudi družbene vrednote dajejo vtis na dušo. Trava počasi odmira, ker jo ves čas nekdo tepta, in tako je tudi z otroško norostjo. Vsakič znova te odrasli okregajo, ko storiš nekaj neprimernega in tako vate vtirajo pot, po kateri hodiš vsak dan z mislijo, da počneš prav, ker je to le pot, ki so ti jo postavili drugi. Zakaj bi stopil s poti, če veš, da je bolj udobno hoditi po ravnem ustaljenem terenu kot pa travnatem in razgibanem.

Poti so vsekakor nujne in primerne za hojo, niso nastale kar tako. Vendar včasih lahko stopimo malo dol s poti in se prepustimo pustolovščini, saj nikoli ne vemo, mogoče bo pa naš pogum do hoje po razgibanem terenu pripravil novo pot za druge.