Čas in (ne)smrtnost

Kako hitro čas beži,
čeprav včasih prepočasi.

Iz rojstva smrt se prebudi,
brez, da se tega zavedali bi.

Nič nikoli ni uničeno, (-1)x(-1)x(-1)x(-1)
zato tudi zmeraj nekaj je =1,
in tudi vsaka stvar ima svoj konec 1-1=0,
kjer igre nasprotij poigravajo se |-1|=1

Je čas konstanta, ki beleži prostor?
Ali požiralec vsega obstoječega?

Kjer osel leži,
tam dlako pusti.
zato tudi zmeraj nekje zapisan si,
četudi te dlake ni nikomur na oči.

Nikoli se dodobra ne zavedamo kako blizu je smrt. Okoli nas umirajo bližnji in to prenašamo s težkim srcem. Večinoma ljudem je neprijetno razmišljati o smrti, ravno tako nam je tudi neprijetno biti zdolgočasen ali pa početi kakšno »Sizifovo delo« kjer se vsak dan vleče in ponavlja, kot da bi bil brez začetka ali konca. Vse je minljivo in iz naše perspektive se vseskozi zdi, da je vse kar je pomembno, doživeto preko našega dojemanja sveta- našega notranjega »mikro kozmosa«. Kaj pa na širini makro kozmosa? Če lahko vidimo kaj se je dogajalo milijone let nazaj s pomočjo modernih teleskopov, zakaj potem takem ne bi tudi naše življenje bilo nekje večno zapisano? Ne samo preko kolektivne duše človeštva, ali pa posameznika, ki je pripomogel k razvoju civilizacije, temveč tudi na globalni ravni celotnega vesolja.