Existing Users Log In
   

.

V spisu O izvoru družbene hierarhije in statusu smo ugotovili, da je človeška narava nekam pripadati in danes je to vidno bolj kot kadarkoli prej. Ko se zbere večja skupina ljudi, ki stoji za istimi prepričanji in vrednotami se ji zmeraj postavi po robu nasprotna skupina z drugačnimi prepričanji in vrednotami. Bolj kot ena skupina rine v skrajnost bolj bo tudi nasprotujoča skupina silila v svojo skrajnost. To je danes očitno v ameriško-politični igri kjer na eni strani tičijo liberalni idealisti na drugi pa ljubitelji patriarhalne tradicionalne družbe. Pri Idealističnih skrajnežih prevladuje ideja, da je človek nek nepopisan list, ki se ga da oblikovati po volji in da smo v osnovi dobri, ter da moramo sprejemati drugačnost z odprtimi rokami. Za njihovo idejo ljubezni do sočloveka in strpnosti se skriva prisilna avtoritativnost in cenzura svobodnega govora, ki teži k neavtentičnosti posameznika, preziranju znanstvenih dejstev in bazira na upajočem razmišljanju oziroma »wishful thinking«.
Na drugi strani tega idealizma pa je bolj naravna patriarhalna struktura hierarhije, ki bazira na statusu in merjenju moči med posamezniki. Te ljudi privlači ideja ponosa, tradicije, moške moči in nacionalnosti. Po navadi se nezavedno bojijo vsega kar je drugačno od njihovega skupinskega prepričanja. V sebi nosijo idejo moškosti, ki je mogoče res vsiljena tako kot pravijo oni na drugi strani, če ne drugega je vsekakor lahko dodatno potencirana, vendar se ne smemo pretvarjati, da ne paše popolnoma na moško primitivno tekmovalno naravo za reprodukcijo. Radi idealizirajo zgodovino kot nekaj kar je imelo več pravilnosti kot trenutna družba, ki jo oklicujejo za degenerirano. Dejstva o napredku družbe na različnih področjih so spregledana, saj zmeraj nastopi neka idealizacija neke predstave o boljši tradicionalni družbi, kjer so vsi bili povezani in enotni pod neko višjo moralo.

Za oboje je značilno, da premagujejo individualno tesnobo nesigurnosti sveta, s pomočjo skupinske enotnosti, ki to tesnobo preobrazi v agresijo do drugače mislečih skupin. Vojne so samo razscvet enotnosti in končni dosežek sovraštva do tujega. Vojna agresija lahko najbolj združi narod in hkrati najbolj razcepi človeškost.
Oboji si zmeraj najdejo nekoga za sovražit in nekoga za oboževat. Obožujejo tiste, ki znajo z samozavestjo povedati to kar je tudi lastno mnenje in sovražijo tiste, ki jih skušajo pripeljati do dvoma o lastni sigurnosti, saj je le ta sigurnost tisto kar ohranja neprijetno tesnobo pod površjem.
Ne glede na to kako nesmiseln bo argument neke osebe, bo ta argument v primeru iskanja potrditne in identifikacije z določenin političnim prepričanjem sprejet, če bo le sovpadal z njihovo lastno idejo realnosti sveta. Takšno grajenje prepričanj, pogosto povržen neki ideologiji, potrebuje samo glas večine, da je sprejet kot resnica.

Vsak posameznik želi svet sestaviti po lastni podobi oziroma lastnih vrednotah, načelih in principih, zato je tudi tako hitro v konfliktu z drugače mislečimi. Vsak meni, da ve kako svet sestoji, čeprav za vsemi teoretičnimi in empiričnimi poskusi dokazovanj svojega prav, stoji neracionalni čustveni impulz katerega se zavedajo samo preko opravičevanja razlogov (racionaliziranja), ki zapušča pristnost in prehaja v stanje deluzionalnosti.