A trophy of the slain beast exposing the powerful essence of Asterion. Made to critique the nature of every hunter’s trophy — once caught, the essence of the beast is forever lost. Decapitated and handless it raises the question of it’s true nature. Be it man or beast, suspended in an everlasting ether, it will nevermore actualise its devastating potential.

-Matej Tomaži

Matej Tomažin, Minotaver, 2013,  136.1 x 122.1 cm,  108 ultra-gloss fotografij na leseni plošči, edicija 1/1, zasebna zbirka, Berlin, Germany. www.matejtomazin.com

Za začetek analizirajmo samega Minotavra, ki je delno moški, delno bik: Bikova glava z velikimi rogovi je težka in potrebuje močno telo za gibljivost. Ostalo telo je po mitu človeško, kar pomeni, da mora biti oseba, ki nosi bikovo glavo na ramenih, močna vse do maksimalnega potenciala človeškega telesa v mišični masi in še več. Bik predstavlja moč narave, ki ji človek brez primernega orodja in pripravljenega uma, ni kos. Predstava je vsekakor zelo strašanska in  sproži gromozanski strah v še ta najbolj pogumnemu moškem. Minotaver prestavlja naš primarni strah pred neznanim, ki je vkoreninjen v našem beg-boj odzivu. Dojenčki izkusijo fazo »boja pred neznanci«, saj je pri otrocih strah pred temo nek občutek neprijetnega v neznanem. Ljudje se nikoli ne znebimo našega instinktnega strahu, saj vsak kdaj izkusi tesnobo. Zato je tudi Minotaver lahko metafora za smrt, strah pred smrtjo in soočanje s smrtjo. Misel na »ne-obstoj« daje človeku občutek nesmiselnosti svojega obstoja, v soočanju s smrtjo nastopa ravno ta strah.

 

Minotaver je bil v Evropi zmeraj popularen mit, saj njegova simbolika lahko predstavlja veliko več kot se zdi na prvi moment.


O mitu: Oče Minotavra je bik, ki ga je Pozejdon naredil tako divjega, da ga je moral priti sam Herkules ukrotit. Minotavrova mati je ženska, ki je tega bika pretentala, da jo je naskočil med tem, ko je bila skrita v lesenem modelu krave. To pa ni bila edina prevara v mitu. Pozejdonov razlog za stvaritev bika je bila izdaja kralja Minosa, ki bika ni žrtvoval kot mu je bilo naročeno, temveč je žrtvoval iz neke črede navadnega bika in s tem ujezil Pozejdona. Minosova žena se je v podivjanega bika zaljubila, zato se je kralju in kraljici rodila pošastna stvaritev za katero sta morala dati izdelati labirint Dedalu. Idejo za labirint so Minosu dali v preročišču v Delfih, kamor je odšel zaradi sramu po nasvet. Vsako leto so Atenci bili dolžni pošiljati svoje mladeniče in mladenke v labirint, kjer jih je pričakal mesojedi Minotaver.

Analiza: Dogodek žrtvovanja bika Pozejdonu iz zahvale Minosa bi moral biti le postopek zahvale vsemogočnemu bogu, ki zahteva narcistično nagrajevanje iz strani ljudi, ter prezira da bi bil viden kot šibak, zato tudi vsak poskus nespoštovanja pričaka kazen, kot je tudi značilno za bogove. Sam dogodek je zaznamovan z usodo trpljenja ljudi, čim je bilo v igri božanstvo in človeška požrešnost skupaj z iznajdljivostjo.
Labirint je temačen prostor iz katerega ni poti, ki ponazarja neubežno soočanje s strašnim, kjer lahko do onemoglosti samo bežiš in nikoli ne pobegneš. Labirint lahko predstavlja naše nezavedno- tisto nepoznano. Kdor stopi v labirint stopi z namenom spopada s pošastjo v središču - z lastnimi težavami, ki si jih skriva pred samim seboj v podzavesti.


O mitu: Ariadna, hči Minosa in njegove žene, pomaga Tezeju, ko mu pritihotapi v ječo klobčič niti in čarobni meč s katerim ubije Minotavra.
Analiza: Klobčič niti zagotavlja Tezeju varno vrnitev. Čarobni meč s katerim ubije Minotavra pa mu da primerno orodje za spopad. Nit, za varno pot vrnitve nazaj na varno, simbolizira zaupanje v pomoč od neke modre osebe. Niti ne smemo izgubiti, saj nit lahko tudi simbolizira vrnitev k lastnemu jazu, da se vrnemo iz persone igranega nazaj k pristnim čustvom. Zato menim, da lahko Ariadna predstavlja terapevta, ki s svojim skromnim in hkrati herojskim dejanjem, pomaga osebi v boju z neznanim. 


Z neznanim se moramo velikokrat spopasti in iskati resnico s pomočjo modrosti drugih.

O mitu: Ariadna, zaljubljena v Tezeja, je v upanju hrepenenja prepričala Tezeja, da se poroči z njo, ta pa jo je kasneje navkljub obljubi pretental z podtaknjenim uspavalom v vinu. Bil je prepričanja, da se s princeso sovražnikov že ne bo poročil. Tezej je obljubil očetu, da bo ob vrnitvi dvignil belo jadro za oznanitev uspeha, vendar je pustil ravno črno jadro, ki je naznanjalo da je umrl v bitki z Minotavrom, zato je tudi kralj Aten storil samomor. Tezej obljubi očetu, da bo modro vladal.
Analiza: Spet je vidno, da prevara ne ostane nepoplačana v usodi. Tezej je v svoji vzemirjenosti zaradi njegovega spornega dejanja pozabil zamenjati jadro. Tukaj niso bili navzoči bogovi kot v prvem primeru prevare, temveč usoda dejanj.



Meta-analiza

V času antike so si življenje predstavljali kot igro bogov v kateri ima človek stransko vlogo. Bogovi se bojujejo za prevlado v kozmosu in človek se je za srečo in nesrečo v svoji usodi primoran zahvaliti bogovom ali pa jih prekleti. Vsak vzrok, razlog in posledica so bili tako zmeraj poenostavljeni. S prvim dejanjem ne-ugajanju bogovom se zapiše usoda trpljenja ljudi in njihovega odrešenja z naukom o prevarah. V prvi prevari se kralj Minos iz naklonjenosti od Pozejdona začne soočati z usodo trpljenja, ki mu jo nameni Pozejdon. Dogodki so skrajno travmatični, saj izgubi bika, ki si ga je tako želel, še huje, bik postane neukrotljiv in povzroča nered po otoku. Poleg tega se žena zaljubi v bika in rodi se jima spaka. Tudi hči za njegovim hrbtom pomaga Tezeju in posledično izgubi moč z avtonomnostjo Aten. Četudi si vladar z občutkom vsemogočnosti, se ti zmeraj ob nespoštljivosti do močnejših sil, lahko obrne sreča. Čeprav se lahko nekdo povzpe do najvišje pozicije, mora še zmeraj krotiti svojo naravo, ki želi prevarati tistega, s katerega pomočjo je prišel do uspeha.
V zgodbi Tezeja se ravno tako, kot pri Minosu, vidi narcistična potreba po potrditvi, saj je njegov pogum večji od pameti. Njegovo pomanjkanje iznajdljivosti je nadoknadila princesa Ariadna, ki z darovanjem zelo potrebne niti in meča, predstavlja modrost. Tezej se pravzaprav ni vrnil k modrosti, ki jo nujno potrebuje, temveč prekrši obljubo in prevara Adriadno. Tezej pogosto ne sprevidi svojih napak in nespametnega vedenja, zato tudi umre njegov oče. Tezejevo praznovanje je preprečila smrt očeta. Ni dosegel svoje iluzije herojstva na podlagi česar je baziral svoj ponos in pogum. Tezejeva prepričanja so preprečevala združitev s tisto platjo sebe, ki jo je nujno potreboval, to je Adriadna. Svoje zasluge in zahvale bi vendarle moral nameniti njej in sprevideti, da ona ni sovražnik, temveč prijatelj. Tezeju je manjkalo modrosti, čeprav je imel dovolj poguma.


Pogum ti da zagon, modrost ti zagotavlja uspeh.


Tezej in Minos sta si podobna, Minos je prevaral svojega boga, ki mu je bil naklonjen; Tezej pa Adriadno. Oba sta prehitra v dejanjih, katerim manjka dvoma v pravilnost lastnih odločitev, kot je tudi značilno za ljudi. Nihče ne želi, da bi se mu konstrukt sveta rušil, to je v nasprotju z našo naravo, saj se tako obvarujemo in ustvarjamo varno okolje. S pomočjo razvijanja modrosti se bomo naučili navigirati v kaosu, ki stoji za mejami varnega, znotraj neznanega. Ko se soočamo s kaosom, bomo s pomočjo modrosti znotraj njega lažje navigirali in s tem širili meje območja varnega, oziroma si bomo to varnost izgradili na podlagi razumevanja kaotičnega stanja v katerem smo se znašli. Za voljo do spopada s kaosom potrebujemo pogum, pogum je pa lahko brez modrosti zelo uničujoč, kar nam tudi mit posreduje kot sporočilo tako antagonista kot tudi protagonista. Labirint predstavlja celoto in združenje neznane poti, ki ni nesmiselna, ampak ima smoterno pot, ki predstavlja naše potovanje do centra in nazaj. To potovanje lahko sprožimo vsakič, ko podvomimo v svoja prepričanja in jih pričnemo preverjati bolj temeljito s pomočjo skeptičnosti do samega sebe, svojega obstoja. Meje poguma, skupaj z modrostjo, so naša pripravljenost na boj s kaotičnim.


V nas deluje naša narava, katero velikokrat težko razumemo. Ko želimo poseči po razumevanju nezavednega, moramo biti pripravljeni narediti spremembo mišljenja, to pa ni enostavno. Nekje v našem podzavestnem labirintu se nahaja Minotaver, ki se ga skušamo izogniti, namesto da bi se s pomočjo sočloveka (modrosti Adriadne) spopadli. Konfrontacija je lahko grozljiva. Minotaver se kriva v temni senci, nikoli še videnega, tam kjer se moja realnost konča in prične nevarnost neznanega- tesnoba. Tukaj se meri pogum, človek pa raje strahopetno išče ugodje v čredni usodi bogov. Celo življenje se učimo kako si pripraviti varno okolje, da se izognemo neprijetnim občutkom.

Tvoja izkušnja ni nikoli pomembna iz vidika kozmičnega makro-dogajanja, pa naj bodo to bogovi, družbe, države, ekosistem, galaksije ali kaj drugega. Notranje trpljenje je zmeraj lastno, soočanje s tegobami zunanjih dejavnikov in poslušanje notranjih odzivov je unikatno vsaki osebi. Vendar nam heroji zmeraj dokazujejo, da se splača spopasti s težavo, čeprav ni nikoli enostavno brez pomoči.


Vsi smo Tezej.
Neprestano v boju s silami nepoznanega,
neubežni pred resnico, ki terja našo dušo.
Premalo nas je Tezejev,
manjka nam poguma za premagovanje neznanega.
Preveč nas je Tezejev,
manjka nam modrosti, ponos nas bo pokopal.

Kdaj bo Tezej pravilno ocenil svojo Adriadno?
Potrebni smo pomoči,
pomoč katere se ne zavedamo,
najbolj potrebne pomoči.