Kako postati to kar ti je namenjeno?

Človek je vržen v ta svet kjer se ves čas spopada z okoljem in svojimi odzivi. Ker nas naši občutki zmeraj znova spravljajo v defenzivno stanje, jih pogosto skušamo negirati, potlačit in zadržati.
Družba nam ves čas sporoča, da smo v zmoti, z vsakim dnevom zapiramo intuitivne misli in postajamo podložni družbeno korektnim vedenjem ter se učimo govoriti to kar se spodobi reči. Kje je tu svoboda? Seveda je zelo pomembno, da se naučimo zadržati določena čustva, občutke in misli; dobro je tudi, da se naučimo sprejeti ideje drugih in ne trmarimo vsakič, ko se nam zazdi, da imamo prav. Vendar pa gredo pogosto ljudje čez meje tega »družbenega« in zapuščajo svojo dušo zavoljo kolektivnosti. Največja nevarnost, ki preti človeku je, da postane ali preveč človeški in proda svojo dušo kolektivu, ki je gonilo svetovne duše (političnih gibanj); ali pa preveč sebičen in vidi kolektiv kot sredstvo za izkoriščanje (patološki narcisizem in antisocialno vedenje). Oboje je najhujše sredstvo za uničevanje duše.

 


O kaj, le kaj naj človek stori,
da ga duša ne zapusti?

Koliko trpeti in koliko uživati?
Imamo kdaj izbiro?

So tisti, ki se znajo bahati,
se smejati pred oviro.

In tisti, ki znajo po-jokati,
v fantaziji se zgubiti,
se v brezno spustiti
in zvečer še zmeraj zaspati.

Vsepovsod lahko iščemo globino,
zakaj se ravno tega najbolj bojimo

Kaj je torej odgovor na glavno in najbolj pomembno vprašanje človeka: »kako postati kar ti je namenjeno?«. Veliko trpljenja in veliko užitka. Pomislite, tisti, ki samo uživa je omejen v svojem hedonizmu. Kako lahko oseba, ki samo uživa, ve, kak je občutek, ko po trpljenju pride zaslužen mir in dopust? In kako lahko oseba, ki je vržena v življenje trpljenja sploh postane kaj več, kot samo brezno tegob. Prekomerno trpljenje pusti na človeku posledice, ki jih lahko samo večletna toplina in ljubezen pozdravi. Kdor živi zdolgočaseno življenje stagnira in dopušča, da se življenje počasi izteka, brez da bi izkusil kaj mu ponuja.