Rezultati različnih raziskav kažejo, da pogostnost depresivnih stanj v povprečju raste iz obdobja otroštva v zgodnje mladostništvo ( raziskave kažejo, da so pri dekletih bolj opazna stanja žalosti in brezupnosti kot pri fantih). V obdobju odraščanja pa v povprečju pogostost depresivnih stanj upade in je količinsko bolj primerljivo z depresivnim razpoloženjem odraslih.
Tu moramo omeniti dolgočasje, ki ga mladostniki pogosto zamenjajo za nekaj, kar se sicer dogaja, ampak to nima pravega smisla. I Josselyn (1971) to dolgočasje razlaga kot »zapuščanje« otroškega sebe, ki ga še ni nadomestil odrasli. To obdobje pri mladostniku pa naj bi zanj posledično pomenilo, da je življenje brezsmiselno. Ker je tako stanje mladostniku neprijetno, se mu skuša izogniti tako, da vedno znova išče neke dražljaje v okolju, s katerimi bi nekaj popravil oz. spremenil. Temu stanje bi lahko rekli tudi »prazno bivanje«, primerjamo pa ga lahko s stanjem razpršene identitete (tudi v povezavi s poklicnim odločanjem v mladostništvu). To je položaj, kjer mladostnik še ni odkril, kaj hoče, kaj mu ustreza in kaj ne, vendar pa kaže zanimanje za različne dejavnosti in se v njih tudi vključuje.


Pri večini mladostnikov so stanja depresivnosti večinoma blaga in začasna, pogosto pa se pojavljajo kot odziv na neprijetne življenjske izkušnje, dogodke...

 

Pogostnost in intenzivnost depresivnih stanj ugotavljamo s psihometričnimi preizkusi, za bolj splošne raziskave pa anketne vprašalnike. Pri psihometričnih raziskavah, kjer posamezniki mogoče bolj odstopajo od normativ pa moramo biti vseeno previdni pri interpretaciji rezultatov, saj moramo upoštevati, da so takšni rezultati lahko posledica starostnih normativnih dejavnikov, ne odražajo pa toliko dejanske depresivnosti oz. depresivnih motenj. Med starostne normativne dejavnike pa štejemo npr. mladostnikove skrbi glede vrstniških odnosov, kar kasneje vpliva na rezultate pri raziskavi. Na rezultate pa prav tako vpliva mladostnikovo razpoloženje, introvertiranost (če je mladostnik bolj osredotočen nase, bo bolj pozoren na več malenkosti v svojem doživljanju in bodo tako prej opazili lastne negativne izkušnje kot ostali, bolj ekstravertirano usmerjeni mladostniki. To nam daje vtis, da je depresivnost bolj pogosta pri mladostnikih kot pri odraslih).

 

Pri mlajših mladostnikih se ta začasna stanja depresivnosti kažejo skozi izkušnje dolgočasja, iskanja novih, razburljivejših dejavnosti...

 

Mladostniki pa lahko depresivna stanja kažejo tudi na drugačne načine, tu bi lahko omenili pretirano ukvarjanje z lastnim telesom, kjer mladostnik nenehno opaža fizične težave, utrujenost, si omišlja telesne simptome, ki so lahko vsekakor drugega izvora kot depresivnosti. Pogosto je tudi doživljanje krivde in težave s koncentracijo. Kot zanimivost, malo manj kot polovica učencev slovenskih šol ima težave s koncentracijo pri učenju (o tem so poročali sami).

 

Težav s koncentracijo pa ne moremo vedno pripisovati depresivnosti, ampak so tu drugi dejavniki, ki vplivajo na mladostnikovo pomanjkanje energije, izmozganost po pouku, težave doma, finančne težave, prehrana, odvisnost od računalniških iger, itd. 

 

Mladostniku v  tem obdobju primankuje zanimanja za učno snov zaradi pretirane zaposlenosti z drugimi njemu bolj pomembnimi stvarmi, npr. želja po zabavi, druženje z vrstniki ter zanimanje za nasprotni spol.

Izkušnje krivde so pri mladostnikih bolj pogoste kot pri otrocih oz. odraslih, najpogostejši vzrok za to povečanje pa Conger (1991) navaja razkorak med mladostnikovimi osvojenimi vrednotami in normami vedenja ali tistimi, ki jih je privzel od drugih, in njegovim dejanskim vedenjem. Tu se kaže tudi povečana raven nenadzorovanosti, prav tako pa tudi težnja po učinkovitem obvladovanju sebe in okolice. Temu na kratko rečemo tudi konflikt med nenadzorovanostjo in eksploracijo. Z učenjem učinkovitih strategij (pridobivanje vse več izkušenj in razvoj meta-spoznavnih in socialnih spretnosti) pa mladostnik ta konflikt ustrezno razreši. Vzporedno temu pa upadajo tudi izkušnje krivde.