Adam in Eva – Nastanek Sramu

Skoraj vsi poznamo zgodbo Adama in Eve, ki sta jedla prepovedan sadež in bila tako izgnana iz raja. Zato bi vam rad predstavil eno malo bolj radikalno in alternativno interpretacijo kakršne še nisem zasledil nikjer. Naj služi moje pisanje kot globlji vpogled v delovanja človeške sposobnosti introspekcije in socialnih čustev.
Kača (lucifer), ki je prepričala Adama in Evo v poskušanje sadeža, predstavlja naš živalski del, to je strast, pohlep in požrešnost. V psihoanalizi bi to predstavljal »Id«, ki je neke vrste energija do življenja in užitka. Bog, ki je Adama in Evo kaznoval, pa predstavlja naš »božanski« del oziroma vest, ki se upira Idu in nas dela dobre. V psihoanalizi bi to predstavljal »superego«, to je naša notranja avtoriteta, katere izvor je pogosto očetovska figura.
V trenutku, ko sta se prepustila prepovedanem užitku in tako preslišala notranjo vest, ki je bila napolnjena z božjim naročilom o prepovedi, sta pridobila zmožnost občutka krivde- ne zaradi samega sadeža, temveč zaradi prve kršitve poslušanja vesti. S tem dejanjem sta pričela doživljati notranji boj, ki jima je omogočal razlikovati med dobrim in zlom, in ravno s tem sta pridobila višjo stopnjo samorefleksije, ki jo obdaja neprijeten občutek, katerega je najlažje opisati kot strah pred kaznijo, ki se občuti kot gnus usmerjen vase, tesnoba, sram in krivda. Njuna nova sposobnost samorefleksije in notranja neprijetnost ju je prisilila, da se zakrijeta, v upanju, da ju bo to rešilo neprijetnosti. Ne samo to, tudi pred Bogom sta se želela skriti, da bi se izmaknila ravno temu, zaradi česar jima je neprijetno, in to je odprte konfrontacije z idealizirano figuro (pogosto avtoriteta oziroma nekdo spoštovan). Ko Bog pokliče Adama in ga povpraša zakaj se skriva, se mu ta zlaže, da ga je sram ker je nag, saj se želi izogniti občutku krivde. A za Adama to ni bila laž, saj ga je res sram, ker je nag, ampak to ni pravi razlog, da se je skril pred bogom. Ne samo, da Adam laže Bogu (nasprotni osebi), laže tudi samemu sebi (svoji vesti). To je zelo pogost pojav pri ljudeh, ki omogoča, da živimo v lažnem svetu tihih prevar, zato da lahko shajamo s samim seboj, kar nam pa hkrati preprečuje občutek depresivnosti. Bog je s tem lahko hitro ugotovil, da je Adam prekršil njegovo zapoved, saj pred tem Adam sramu ni bil sposoben izkusiti.
Znotraj zgodbe se tudi skriva neke vrste pretiran optimizem, ki nakazuje na to, da če bo krivda negirana in kar naprej prestavljena na druge, da bomo zaradi tega lažje živeli in bili bolj srečni. S tem se namreč mogoče res na kratki rok izognemo depresivnim stanjem, vendar jih pogosto samo zamenjujemo za jezo ali pa tesnobo, ki so pa ravno tako neprijetni občutki; ali pa z lažnim veseljem in optimizmom, ki nam preprečuje, da bi spoznali realno sliko in s tem si posledično lahko nakopljemo veliko več težav kot smo sprva pričakovali. Če se celo življenje učimo premagovati negativne emocije s pomočjo zakrivanja teh z optimizmom, potem to pomeni samo, da smo dobri v zakrivanju negativnih čustev in se pretvarjati, da je vse v najlepšem redu in preusmerjati pozornost na nekaj bolj pozitivnega. To pa pomeni, da ko bo prihajalo do situacij kjer bodo ta čustva premočna, oziroma bo tok misli ponavljajoč, bomo morali znati svoja negativna čustva spremeniti, pomiriti in si jih primerno razložiti, tega pa ne bomo zmožni, saj tega nismo vajeni.
Adam je po tem, ko ga je Bog vprašal, da če ga je sram, ker je jedel prepovedan sadež, želel krivdo spreobrniti na Evo. In ravno tako je tudi Eva poskušala krivdo spreobrniti na kačo. Pogosto je to videti pri otrocih, ki zmeraj krivijo druge za lastne napake. Pomislimo takole, otrokova vest še ni dodobra dograjena in še ne ve dovolj dobro kaj je prav in kaj ne, zato želi avtoritativno figuro (večinoma starša, v zgodbi Bog) prepričati v svoj prav in se s tem izmakniti graji, kazni in bolečini. Otrok, predno se mu razvije vest, ocenjuje moralno dobro in zlo, oziroma pravico, na podlagi lastnih notranjih občutkov: če se počuti dobro, to pomeni, da je stvar pravična; in če se počuti slabo, to pomeni, da je stvar nepravična. Zdaj pa pomislite: Koliko je otrok, ki se v današnji družbi igrajo odrasle?
Meta analiza:
Neprijetni občutki nas bodo prisilili v slaba dejanja. Znotraj se počutimo neprijetno, ampak huje kot to je, da bi drugi vedeli, kako se res počutimo, in zato naša negativna čustva pogosto dojemamo kot boj, vendar ne s samim seboj, temveč z drugimi. Problem še ni toliko v temu, da drugim lažemo o notranjih občutkih- to je pač stvar grajenja medosebnih odnosov (izogibanje občutku sramu), problem nastane, ko začnemo lagati samemu sebi zavoljo izogibanju graje pred notranjo vestjo (izogibanje občutku krivde). S tem si ne samo preprečujemo, da bi se izboljšali, temveč si tudi ne moramo zaupati, naša glava bo postajala nahajališče interpretacij sveta, ki so popolnoma oddaljene od realnosti. Naša celotna zavest bo v takšnem primeru orientirana na preprečevanje kakršnekoli kritike, ki bi lahko odprla pot do te vesti, ki je zabarikadirana za večletnimi plastmi laži in samo-utvar. Resnica ni več želja po iskanju višje stopnje spoznanja in približka k realnosti, ampak postane stvar manipulacije, prepričevanja in iskanja potrdila. S tem ne samo, da preprečujemo samemu sebi, da bi lahko postali bolj pomirjeni in modri, temveč postajamo ljubitelji lastnih napak!